Blogi

Preden bi se ljudje lotili EFT, bi moralo poleg zagotovila, da resnično deluje, pisati še: NEVARNO, ne lotevaj se, če nisi pripravljen skozi bolečino in solze spremeniti svoje čustvene odzive, spomine in delovati bolj mirno.

Sobota, 24. 3. 2012. Je po mesecu dni brez te težave prehitro reči, da EFT deluje, čeprav prej ni minil en cel teden, da se ne bi to zgodilo? Dobivam bogate izkušnje kje vse uporabiti metodo EFT. To je mišljeno malo cinično. Že njen utemeljitelj je napisal: uporabite jo za katerikoli problem. No, sem pač še enkrat odkrila toplo vodo. Pa še nekdo drug me je moral na to spomniti. Res smo vsi povezani z nevidnimi, duhovnimi nitmi.

Izgleda, kot da sem zaspala. S pisanjem vsekakor. S tapkanjem ne. In tudi s tapkanjem nisem bila pripravljena odpravljati tega odpora. Ja, sedaj si upam priznati, da nisem bila pripravljena na odpravo tega odpora. Ker mi je blizu vsakršno čustveno in duhovno "mrcvarjenje" v smislu, kaj že spet nisem naredila, pa sem obljubila. Ali v smislu, na tebe se tako ni mogoče zanesti. Prevedla sem delavnico na temo samosabotaže, jaz pa imam preveč vidikov za stapkati, da bi mi uspelo v enem letu. Ampak človek pač ni popoln. In tukaj ni cilja, je samo pot. In vesela sem, da jo poznam, sem del družine tapkalcev in se tako vsak dan znova učim in rastem. Vse do konca imam to čudovito priložnost

Za mesec in trinajst dni me je "odneslo". Pa ne od tapkanja. Tapkala sem vse te dni, mogoče s kakšno izjemo. Moj pisni dnevnik je pol zapisov vse do 5. decembra, ko smo začeli tapkati skupinsko preko Skypa s Piko na temo pozitivni dogodkov iz preteklosti. Pa nima smisla za vsak dan popisovati za nazaj. Ali pač? Samo, da se zopet malo ogrejem, pa naredim svojo zadano domačo nalogo tudi za nazaj.

Ponovno dnevnik v paketu nekaj dni. To šolsko leto mi, poleg službenih obveznosti, pobere ves razpoložljivi čas. Še dobro, da punci odraščata in postajata vedno bolj samostojni. Še nekaj let, si rečem, pa bom rešena enih skrbi (prevozov, čistih oblek, popoldanskih dejavnosti, jutranjih dejavnosti). Vem, da bodo prišle druge.

Utrujena se privlečem pozno popoldne domov. Polna stresa, adrenalina in žalosti. Zvečer grem zgodaj spat.

Dobro počutje, ki se je začelo včeraj zvečer, se kar nadaljuje. Ampak sprejeti sebe v stanju uživanja, pomirjenosti, zadovoljnosti sabo, če hočete, ni tako enostavno.

Ko pridejo dobri in pozitivni občutki je to tudi težko sprejeti. Tega nismo vajeni. Tukaj se ne počutimo domače. Tudi to si je treba dovoliti. Samo, da to ne deluje tako preprosto in branje knjig ne deluje na daljši rok. Če bi, bi jaz bila največji uživač na svetu.

S časom ne pridem "na zeleno vejo". Izmikajo se mi moje zaveze. Kaj hočem, težko sprejemam svojo nepopolnost.

Prizadetost in jeza kar vztrajata. Malo pa se pojavlja tudi strah. Kaj pa če ima prav? Tako sem vedno čutila, ko oče ni odobraval mojih "projektov".