PREPOZNAJTE SVOJE OMEJITVE, ZAŽIVITE SVOJE POTENCIALE!

Kaj je moje in kaj je tvoje - usodne vpletenosti

Koga zastopam, na čigavem mestu stojim? Namesto koga se jezim? S kom mož sodeluje, ko je agresiven? Koga želi otrok pripeljati v svojo družino s svojo hiperaktivnostjo? Kdo mi manjka, ko padem v depresijo?
 
Odločitev, ali bomo živeli svojo usodo ali usodo drugih, le delno naša odločitev. Zakaj le delno? Kajti zgodi se lahko, da nas v svoje skrivnostne niti ujame tok, ki nas "prisili" živeti usodo nekoga drugega. Poglejmo si na primeru nogometnega moštva.
 
Nogometno moštvo na igrišču sestavlja enajsterica, od katerih zavzema vsak točno določeno mesto, določeno pozicijo in skladno z njo točno določeno nalogo. Včasih se zgodi, da je kateri od igralcev naredil prehude prekrške in je zato izločen. Tekmo igra naprej le deset igralcev. Kaj se zgodi takrat? Manjkajočega igralca morajo nadomestiti, prevzeti še njegov del igre, dati še več od sebe, kot bi sicer. Imajo izbiro? Lahko rečejo ne? Jih kdo vpraša, če bodo zmogli? Ne. Sprejmejo situacijo, v trenutku zapolnijo "luknjo", napnejo vse svoje moči in igrajo naprej. Kajti igra se mora nadaljevati.
 
Podobno se dogaja v našem življenju. Pogosto kdo, ki je naredil preveč slabega, izgubi svoje mesto v družini. Na primer nasilen oče. Včasih izgubi svoje mesto kdo zato, ker spomin nanj preveč boli. Splavljen otrok. Včasih koga preprosto pozabimo. Na primer pradedka, izginulega v vojni. Zakaj to naredimo? Zakaj izločimo? Pogosto zato, da življenje teče naprej, da lahko mi gremo naprej, da družina preživi. Takrat njegovi potomci, najpogosteje otroci, začutijo to "luknjo" v družini in jo skušajo zapolniti. Zakaj otroci? Ker oni najbolj ljubijo. V svoji otroški ljubezni vzamejo v srce vse. Njim je vseeno, kdo je dober, kdo slab. Njim je pomemben prav vsak. Njim je vseeno, kajti za njih je vse eno. In enost je lahko ena le, če je v njej vse. Vsak.
 
Posledica tega otroškega dejanja, da otroci naenkrat niso več sami svoji, temveč del njih postane povezan z nekom. Čuti njegovo žalost, njegove strahove, celo deli njegovo usodo. Tako s svojo otroško ljubeznijo pripeljejo to osebo nazaj v družino. Cena, ki jo plačajo, je visoka. Gre na račun njihovega zdravja, miru, sreče, veselja, sposobnosti uspeti v življenju. A to je ljubezen, otroška ljubezen. Ker v vsakem od nas živi naš notranji otrok, se zgodba "vpletenosti" nadaljuje tudi v odrasli dobi.
 
Kako lahko izstopimo iz tega kroga vpletenosti in začnemo živeti svoje življenje? En korak lahko naredimo sami. Npr. čutimo žalost, ki jo v sebi dobro poznamo. Morda željo, da bi zapustili partnerja. Morda potrebo po tem, da bi udarili. Kar koli. Takrat se ustavimo, začutimo svoje telo, zapremo oči. Kje v telesu se nahaja ta občutek? Gremo do tistega dela telesa, ležemo zraven in rečemo: Sedaj te vidim. Sedaj te ponovno sprejmem. Tudi ti pripadaš. Morda bodo do nas prišle druge besede: Sedaj te vidim. Vidim tvoj strah, tudi sam ga dobro poznam. A to ni moj strah To je tvoj strah. Pomagal sem ti ga nositi. Sedaj ti ga vračam. Tebi tvoje, meni moje. Nato se poslovimo. Z ljubeznijo, spoštovanjem. Nekaj smo sprejeli vase. Nekaj smo odpustili iz sebe.
 
Več o vpletenostih lahko preberete v knjigah Berta Hellingerja.