PREPOZNAJTE SVOJE OMEJITVE, ZAŽIVITE SVOJE POTENCIALE!

ENOST TELESA-UMA-DUŠE

Človek je telo-um-duša istočasno. Kar se dogaja z enim, se dogaja istočasno tudi z drugima dvema našima deloma. Naši deli so med seboj neločljivo povezani, pravzaprav so ena in ista stvar. Ne more nas boleti telo, če nas ne boli duša ali če ni razbolel naš um. Bolečina se samo izrazi skozi telo.

Ko se nekaj izrazi na enem nivoju kot motnja, kot simptom, je pomembno pogledati povezanost vseh naših delov. Lahko da  vas boli vrat, ker so vaše misli toge in niste pripravljeni pogledati stvari iz različnih zornih kotov. Lahko so vaše misli težke in lepljive, ker ste nekaj dni pretirano uživali težko  hrano, ki lepi črevesje. Lahko v vašem umu velja prepričanje, da so otroci breme, ker je v vaši duši shranjen spomin na čas, ko ste imeli veliko otrok, ki ste jih težko preživeli, partner ali partnerka pa vam je umrl. Ne moremo vedno priti do odgovorov, kdaj je kaj nastalo in kje se nahaja vzrok za neko stvar. Povrhu vsega je za tem vzrokom spet nov vzrok (npr. zakaj ste morali doživeti izkušnjo, da ostanete sami brez podpore partnerja). Res je, da je potrebno, predvsem pri stvareh, ki se nam ponavljajo in čutimo, da smo vanje ujeti, poiskati tisto boleče žarišče, ga odpreti  in ozdraviti. Sploh če hočemo globoke in trajne spremembe. A vedno nimamo možnosti, sploh pa ne znanja, da bi to sami naredili.

Kaj pa lahko naredimo sami? Lahko se odpremo za zdravljenje naše duše, uma, srca in telesa, kolikor je v danem trenutku mogoče – skozi meditacijo. Kajti vsi ti naši deli so lahko poškodovani,  zlomljeni ali nam jih celo en del manjka. Skozi čas, ki se ne meri samo z leti tega našega življenja, smo naše delčke pustili ležati naokoli. V dogodkih, pri ljudeh, ujeti so celo v nekem bolj ali manj oddaljenem času in prostoru. Vsi poznamo reke kot so »zlomil mi je srce2 ali pa 2moje srce je pri …« ali »moja duša je doma v Indiji«. Poznate svetopisemski rek »In besede so meso postale«? V tem kontekstu ga razumemo kot to, da se, kar govorimo, tudi uresniči (tudi če »govorimo« samo v svojih mislih). Tako hodimo naokrog z okrnjenim srcem, okrnjeno dušo. Naše srce, naša duša pa pripadata nam! Pomembno je, da ju dobimo nazaj, da postanemo ponovno celi. Tako bomo čutili izpopolnjenost in ne bomo imeli občutka, da nam nekaj manjka. Ne bomo več mrzlično iskali izven sebe, pri drugih ljudeh, v zunanjih dražljajih. V sebi bomo polni. Tudi tukaj si lahko, vsaj v določeni meri, pomagamo sami. Lahko se odpremo za to, da dobimo nazaj svoje delčke in damo stran tiste, ki smo jih mi vzeli s seboj, pa ne pripadajo nam. Kajti tudi mi smo ob poti skozi življenje kdaj s seboj vzeli delček čigavega srca.

Pa se vrnimo na začetek. Ozdravili smo svoje srce, dušo, um in telo, kot je v danem trenutku možno, in kot si v danem trenutku v svojih globinah dovolimo.  Dobili smo nazaj vse svoje delčke, ki jih v tem trenutku potrebujemo. Sedaj je čas, da se ponovno povežemo in postanemo telo-srce-razum-duša-duh. Da se vse naše energije povežejo in se popolnoma izrazijo. Tako ne bomo več razcepljeni, razdvojeni. Ne bomo več zmedeni, saj bomo s celim našim bitjem vedeli in čutili, kam iti. Izbire bodo še vedno tu, a iz svojih globin bomo vedeli, katera pot je naša pot.