PREPOZNAJTE SVOJE OMEJITVE, ZAŽIVITE SVOJE POTENCIALE!

Pogosta vprašanja

Vprašanje: Kako lahko dam vrednost nekomu, ki je družini prinesel veliko trpljenja? Ali ni normalno, da smo na takega človeka jezni, da mu zamerimo?

Odgovor:  Vsako čustvo, pozitivno in negativno ima svojo naravno pot. Če nas je mama pretepala in zaklepala v sobo ali klet, če je naš ata pil in žalil nas in našo mamo – sta jeza in razočaranje otroka normalno čustvo. Problem je, ker je to čustvo ostalo neizživeto v nas. Če bi ga v tistem trenutku lahko v popolnosti občutili in izrazili, bi ga dali iz sebe ven. Tako pa smo ga potlačili in je ostalo v nas ugnezdeno ter se vsakih toliko časa prebudi, lahko pa se je celo zasidralo v naše organe in zbolimo. Pomembno je torej, da se ta stara čustva izčistijo iz telesa in da jih več ne zadržujemo v sebi. Sedaj smo odrasli in lahko na stvari pogledamo s širše perspektive. Lahko pogledamo sistem naših staršev in bolje razumemo, zakaj so bili takšni kot so. Lahko se vprašamo: zakaj sem se rodil točno takšnim staršem? Česa sem se ob njih naučil, katera spoznanja o življenju so mi vendarle dali? Morda sem v preteklem življenju tudi sama bila groba do svojih otrok in sedaj na lastni koži izkušam, kako so se oni počutili. Pri tem se je potrebno zavedati, da smo se za takšno izkušnjo odločili sami, da nam je nihče ni vsilil, da gre preprosto za rast in razvoj naše duše. Ko tako širše pogledamo na našo družino, lažje odpustimo in sprejmemo – naše starše in naše otroštvo.

Vprašanje: Kateri so koraki razreševanja družinskih vezi?

Odgovor: Osnova je to, da prisluhnemo sporočilom osebne in družinske duše. Npr. imamo nek problem, težavo. Bodisi napet odnos s starši, s partnerjem ali z otrokom. Morda smo zboleli ali smo potrti. Morda se težko povežemo z delom, ki ga opravljamo. Takrat je pomembno, da dobimo uvid v vzrok, in da prepoznamo okoliščine, ki so do tega privedle. Da dobimo odgovor na vprašanje: kaj nam naša duša (osebna kot družinska) sporoča. Da prepoznamo učenje. Torej, česa smo se mi o življenju skozi to težavo naučili. Da spoznamo, kaj lahko mi naredimo, da bomo iz težav izstopili, da se bodo razrešile. Potem je tu tudi naša pripravljenost na spremembe: v mislih, čustvovanju, pogledu na svet in v konkretnem delovanju. V začetku pa je dobro, da sprejmemo dejstvo, da obstaja določeno razmerje med ljubeznijo in redom. (Vprašanje) Če želimo, da voda teče, je potrebna struga, po kateri se lahko pretaka. Kjer je struga poškodovana ali zasipana s kupom kamenja, se voda ne more pretakati nemoteno naprej – zastaja ali se razlije. Voda je ljubezen, struga je red. Da ljubezen pride do tja, kamor želimo, da se ne razlije, da ne zastaja, je potrebno upoštevati red, ki je prišel na plano v postavitvah družine. Do tega spoznanja je skozi svoje delo prišel Bert Hellinger, začetnik družinskih postavitev.

Vprašanje: Ali lahko nosimo tudi čustva drugih ljudi?

Odgovor: Seveda. Pogosto neka čustvena stanja sploh niso naša. Lahko so od mame in smo jih prevzeli v času maternice, ko je mamo bilo strah, kako bo zmogla, ko je bila jezna na našega očeta, ker ji ni stal ob strani. Lahko imamo v sebi celo občutke ali miselne vzorce naše babice. Pomembno je, da ločimo med našimi čustvi in čustvi naših prednikov. Ko smo v neki situaciji in nas preplavijo isti občutki kot že tolikokrat ali ko se vrtimo v krogu vedno istih destruktivnih misli, se vprašamo: komu to pripada? V mislih se povežemo s predniki in ponovimo: Komu to pripada? Nato samo vdih in izdih, brez potrebe, da bi dobili razumski odgovor. Tako lahko počasi vračamo oziroma spuščamo iz sebe občutke, ki niso naši. Ko se tega osvobodimo, pa lahko morda sprejmemo drugačno sporočilo naše družinske duše. Morda lahko priteče k nam od istega prednika, ki smo ga doživljali kot omejitev, posebno kvaliteto in podporo. (biti v službi življenja, moč zaščititi svojega otroka)

Vprašanje: Ali postavitve delujejo same po sebi ali moramo ob njih oziroma po postavitvi še kaj narediti?

Odgovor: Ko človek ukrepa, duša ukrepa. Kdor pride na postavitev, želi v svojem življenju nekaj razrešiti. Dovolj je pogumen, da pogleda, kje se skriva rešitev, kaj so njegove življenjske naloge v tistem trenutku. Dopusti, da duša opravi potrebne premike; v času postavitve jo je pripravljen spustiti z vajeti razuma in ji dopustiti, da se osvobodi volje ega ter se giblje v toku duha. Toda velikodušni dar postavitve, moč delovanja slike rešitve je odvisna od stopnje resnega, odločnega delovanja moškega ali ženske, ki si z udeležbo na seminarju pomaga pri izboljševanju življenjske situacije. Premiki duše so narejeni, red v sistemu se je pričel vzpostavljati, a če po postavitvi, ko izkušnja popusti, podležemo skušnjavi in začnemo poslušati glas razuma ali ega, ki skuša zavrniti slike, ki so se pokazale, se moč delovanja postavitve zmanjša. Kot je zapisano v knjigi A. P. Kezeleja Duša stare Evrope, bo intelekt doživetje s pomočjo analize skušal stlačiti v že poznane okvirje. Če je izkustvo le malo izven teh okvirjev, obstaja možnost, da se bodo ti okvirji malo raztegnili, da bodo lahko sprejeli nova spoznanja. To je najidealnejši način učenja: širjenje izkustva malo po malo, da lahko razum počasi sprejme resnico. Če pa je izkušnja precej izven dosedanjih življenjskih obrazcev, obstaja verjetnost, da se bo intelekt uprl in enostavno začel zavračati doživetje, ne glede na to, koliko je le-to stvarno in resnično. Sama bi rekla tako: sprejmimo izkušnjo postavitve in jo izpustimo. Po postavitvi ne razmišljajmo preveč, ne skušajmo si doživetja na vsak način razložiti, temveč vzemimo s seboj v vsakdanje življenje sliko rešitve in občutke polnosti, ki smo jih na seminarju doživeli.

Vprašanje: Kako pogosto naj obiskujem seminarje? Je dovolj, če pridem le, ko imam težavo in jo želim rešiti?

Odgovor je preprost: če želimo, da bodo naši zobje zdravi, jih bomo redno negovali. Če želimo, da je zdrav naš duh-telo sistem, bomo redno skrbeli zanj. Možnosti, kako nam bo uspelo, je več: tek, hoja, ples, pilates, meditacija, joga, reiki, djotiš, karmična diagnostika, sistemske postavitve. Poti so številne, vsak naj stopi po tisti, za katero čuti, da ga najbolj podpira v ustvarjanju notranje sreče in miru ter svobode. Včasih izberemo eno, včasih drugo pot; včasih pa opazimo, da se poti čudovito prepletajo in dopolnjujejo. Pomembno je le, da ostanemo v gibanju.
Res je, da vsaka postavitev sproži premike duha in spremembo zavesti. Najmanj, kar se zgodi, je, da začnemo gledati na svoje življenje, na družinske člane in na posameznike, s katerimi smo prepleteni, drugače. Naš pogled postane širši: več je sočutja, več razumevanja, več soglašanja, več ljubezni, več hvaležnosti. V kolikor pridemo na postavitev pripravljeni na preobrazbo, pripravljeni dopolniti, spremeniti naše notranje slike, ki jih imamo v zvezi z nekim problemom, in preoblikovati našo notranjo držo, prepreke odpadejo in življenje začne teči drugače. Bolj pogosto kot se udeležujemo seminarja, bolj trdno se slike rešitve in občutenje notranjega reda vtisnejo v našo dušo, postanejo naša notranja drža, in zaobjamejo vsa področja našega življenja, vso našo bit.

Vprašanje: Kaj imam od seminarja, če pridem le opazovat?

Odgovor: Na seminarju nihče ne ostane zunaj toka duha, ki ga sprožijo postavitve. Proces celjenja se prične, tudi če ne postavljamo ali če v postavitvi nismo udeleženi kot predstavnik nekoga/nečesa. Včasih imamo od postavitve celo več, če jo smemo »le« opazovati. Tako lahko namreč reflektiramo svoje življenje, svoje otroštvo, svoje partnerstvo, svoje starševstvo; svoj odnos do dela, denarja, bolezni. Opazovanje slik postavitev namreč ni nikoli opazovanje tujega življenja, temveč zmeraj lastnega. S postavitvijo, ki jo ima nekdo drug, uvidimo lastne vpletenosti, slike rešitev pa so univerzalne, koristijo vsem. Zato je potrebno biti globoko hvaležen vsakemu, ki se pred skupino izpostavi in »postavi« svoj problem. Kako intenzivni so učinki postavitve, je odvisno tudi od tega, kako smo uspeli spustiti razum z vajeti in se prepustiti slikam, ki se pokažejo. Predvsem pa je pri tem delu potrebno opustiti strah, ne vrednotiti, biti brez namena in brez osebne ljubezni do tistega, ki postavlja.

Vprašanje: Kaj moram vedeti, preden pridem na seminar?

Odgovor: Za udeležbo na seminarju ni potrebno nikakršno predznanje, samo odprto srce. Dobro in zaželeno pa je, da poznate nekatere podatke o svoji družini in pomembne dogodke: splavi, spolne zlorabe, incesti, nenadne ali prezgodnje smrti in vzroki zanje, težke bolezni, hude nesreče, invalidnost, zasvojenost, posvojeni otroci, rejništvo, izselitve iz domovine, izgnanstva, udeleženost v vojni, zločini, različne narodnosti staršev, družbene deviacije posameznikov …
Vsi ti dogodki so namreč usodno vplivali na tok ljubezni v družini, ki je bil ob takšnem dogodku prekinjen in ga je moč s postavitvijo ponovno vzpostaviti. Kajti šele ko tok ljubezni steče do vseh članov družine, se lahko celjenje prične in se prastare rane družine več ne rabijo prenašati naprej. Posameznik je rešen vpletenosti, ki ga vežejo, družinska karma je oddelana.

Vprašanje: Ali naj na seminar pripeljem tudi otroke?

Odgovor: Otroci so na postavitvah zmeraj posebno darilo. Ker so še popolnoma odprti, takoj pokažejo, kako gre družini. Izkušnje so pokazale, da nemirni otroci kažejo na nemiren partnerski odnos, sproščeni otroci na sproščen partnerski odnos. Včasih se zgodi, da otrok na seminarju v nekem trenutku začne jokati. Takrat se vprašamo: Čigave solze joče? Kadar ne jočejo starši, namreč namesto njih jočejo otroci. Tudi bolezni pogosto ne pripadajo otroku: zboli zato, da bi šlo njegovim bližnjim bolje. Otroci tako močno ljubijo svoje starše, da v svoji duši rečejo: Raje jaz, kot ti. Tako so žalostni namesto njih, jezni namesto njih, celo v smrt jih vleče namesto njih. Seveda je to slepa ljubezen, ki ne prinaša rešitve.
Ko je mama v bolečini, pustimo, da jo otrok gleda. Potem se nauči videti mamo in ne le sebe. Šele ko otrok začuti bolečino svojih staršev in vidi, da je enako velika kot njegova, se lahko resnično začuti.
Na postavitvah se tako odrasli učimo od otrok in otroci od nas odraslih. Ko nas vidijo, kako smo majhni pred svojimi starši, kako rečemo: Mama, ja, zdaj te vidim, zdaj te končno vidim. In zdaj te vzamem. Takšno, kot si, smo pred njihovimi očmi veliki. In oni so lahko spet majhni. Ko nas vidijo, kako sprejemamo in soglašamo z družinskim redom, vsi ti procesi vzpostavljanja notranjega reda in miru tečejo tudi v njih samih. Čeprav se morda ves čas igrajo ali celo zaspijo, je njihova duša ves čas v toku.

Vprašanje: Ali naj pridem tudi, če se slabo počutim, če dobim vročino ali če sem v takšnem notranjem stanju, da sploh »nisem za med ljudi«?

Odgovor: Človekov um lahko razdelimo na dva dela: podzavest in zavest. Podzavest je tisti del nas, ki se ga ne zavedamo, v katerega nimamo vpogleda, a močno določa naše življenje, usmerja naše reakcije, odzivanje na situacije, ljudi, dogodke, vodi naše odločitve. Občutek imamo, da smo mi tisti, ki sprejemamo odločitve, pa nismo – že pred našo zavestno odločitvijo je sprejela odločitev podzavest. Da ne bo pomote, podzavest ni slaba. Tudi ni dobra, enostavno je in ima neizmerno moč delovanja. Ko nas pelje v življenju naprej, nas podpira. Včasih pa deluje omejujoče na nas.
Na primer, damo si jasno namero, da bomo kaj naredili. Ko pa pride čas, da bi odločitev speljali, zbolimo, zbolijo naši otroci, napovejo se nam obiski … Kaj se dogaja? Podzavest nam ne dovoli, da delamo naprej. Podzavest mora tako delovati, ker se bori za obstoj tega, kar je že tako dolgo zasidrano v njej. A prav takrat je čas, da zberemo vso svojo moč in gremo naprej, naredimo še en korak, še en, še en … in PREBIJEMO BLOKADE. Če ostanemo na pol poti, sami sebi damo informacijo, da nismo uspešni, ne znamo, ne zmoremo ali pa da to, kar počnemo, ne deluje. V resnici so ti neprijetni simptomi le znak, da smo zelo blizu rešitve. Lahko pa so znak, da se je naša notranjost že pričela preobražati, spuščati stare vzorce – in čim močnejši so ti vzorci in globlje kot sežejo, močnejše so telesne reakcije.